Menu
V soboto, 14. oktobra, smo se člani Kluba ljubiteljev vina in starodobnikov Vinoldie iz Zreč odpravili na enodnevni izlet v Prlekijo.
Ob 8. uri zjutraj smo se začeli zbrati na avtobusni postaji Zreče, kjer smo na podlago domačih dobrot nazdravili tudi s kratkim oziroma dvema. Šofer Oto nas je malo pred 9. uro nabasal v večji kombi (za 17 ljudi) in pot proti Prlekiji se je lahko začela.
Glede na to, da smo člani našega kluba tudi ljubitelji starodobnikov, smo se najprej ustavili v Juršincih, kjer smo si ogledali muzej Janeza Puha, slovenskega izumitelja, mehanika in proizvajalca koles, motorjev in motornih vozil. Janez Puh je veljal za velikega inovatorja, saj se njegovi zaščiteni patenti marsikje uporabljajo še danes. Muzej je očitno zelo priljubljen med ljudmi dravinjske doline, saj smo tam srečali tudi avtobus iz Slovenskih Konjic.
Po krajšem okrepčilu smo se odpravili naprej proti Jeruzalemskim goricam, kjer se na enem izmed gričev, polnih čudovitih vinogradniških teras, nahaja turistična kmetija Puklavec. Puklavčevi so nam pripravili okusno kosilo, polno domače hrane. Po kosilu nas je gospod Puklavec starejši pospremil še v degustacijsko klet, kjer smo se ob predstavitvi njihovih vin nasmejali še ob zabavnih anekdotah in pripovedih gospoda Puklavca. Na koncu obiska smo se posladkali še z domačo prleško gibanico in se odpravili naprej.
Naša pot se je nadaljevala proti Veržeju, kjer smo obiskali čebelarski muzej Tigeli. Med ogledom smo lahko videli tudi osmerokotni čebelnjak, ki izvira iz konca 19. stoletja in je edini primerek, postavljen v naravi in je zaščiten pri kulturni dediščini v Mariboru kot etnološki spomenik. Čebelnjak seveda danes ni več aktiven, v njem si je moč ogledati razstavo starih čebelarskih fotografij in pripomočkov. Kot vedno najslajše pride na koncu, saj je sledila degustacija različnih vrst medov, kremnih medov, medenjakov, medenega žganja…
Po ogledu čebelarskega muzeja smo se ustavili še na bivšem domu pohorskega Prleka Mateja Vinkoviča, kjer so nas domači postregli s prleško tünko, zoblom, domačo zelenjavo, vinom, prleško gibanico in pogačo.
Ko je šofer Oto dal znak za odhod, smo se polnih želodcev in nasmejanih obrazov odpravili nazaj proti Zrečam. Vesela glasba nas je spremljala vse do avtobusne postaje, kjer smo potem še nekajkrat nazdravili na nepozaben izlet v Prlekijo.
